Blog

Svetovni pokal Koper 2017

  |   Sport   |   No comment

Klikni za ogled mojega nastopa v finalu

Svetovni pokal v Kopru je bila prva postojanka telovadcev v novi sezoni challanger pokalov. Rad mi prvo malo razjasnil razliko med svetovnim pokalom in svetovnim challanger pokalom. V bistvu je logika mednarodne federacije, da so svetovni pokali kvalifikacijski za olimpijske igre in s tem primarni, najboljši, challanger pokali pa “druga” liga. Na žalost je to nova napaka naše mednarodne federacije, kajti kot že večkrat in tudi tokrat v Kopru, se je ponovno izkazalo da je tokratni svetovni challanger pokal, ki ga gosti slovenski Koper, močnejši, ali pa vsaj enakovreden svetovnim pokalom. Na kratko, še ena od vrst neumnosti ki jih naredi mednarodna gimnastična federacija. Ampak pustimo naš tekmovalni sistem vsaj v tokratnem zapisu na miru, in se mu posvetim v prihajajočih zapisih.

No pa preidimo k bistvu današnjega blog zapisa, to je svetovni pokal v Kopru. Prvič, se svetovni pokal v Sloveniji seli na primorsko. Prva leta je svetovni pokal potekal v Mariboru, kjer je bila čudovita atmosfera, z resnično prijaznimi ljudmi, od občanov, gledalcev, do organizatorjev in prostovoljcev, ki so živeli in dihali skupaj z nami. Nato se je svetovni pokal selil v Ljubljano, prestolnico Slovenije. Vse skupaj je bilo drugače, malo manj mogoče ”osebne note”, več profesionalizma, vsaj sam sem začutil tako, ampak nič slabše , samo drugače. Sami tekmovalni pogoji so bili odlični, tako Tivoli, kot Stožice sta prizorišča za odličen spektakel, kar je gimnastika vedno tudi bila. Sedaj pa Koper. Hmm, ubistvu ne vem kaj pričakovati, sam kraj meni osebno zelo odgovarja, primorska, morski zrak, to je to. O Organizaciji pa nebi veliko govoril, saj ne dvomim da bo na nivoju, ker so organizatorji isti kot v Ljubljani, kjer so vse zadeve za športnike vedno “štimale”.
Zame je domači svetovni pokal vedno nekaj posebnega. Doma je pritisk vedno nekoliko večji, saj reees ne želiš razočarati domačih navijačev, ljubiteljev gimnastike, ter družine, z traparijo in pasti z orodja, ter v prvi fazi izpasti že v kvalifikacijah, ali pa “pobirati” kaj s tal v finalu (smeh). Po drugi strani, je pa doma vedno lepo tekmovati, vedno imam še nekaj dodatne motivacije za vrhusko vajo, poizkusim iz sebe stisniti vse kar se da.
Tokrat pa je to tekmovanje nekaj posebnega še zaradi čisto nečesa drugega. Prvič v moji karieri, na tekmovanje potujem s celo svojo družino, ampak to ne mislim, babice, dedkov, strici in tete (smeh), ampak z Nino in najinim “pobalinčkom, osem mesečnim Janom. To bo zanimiva preizkušnja, saj so lahko noči z Janom v isti sobi zelo zanimive. Ravno zaradi tega smo v Koper odrinili dan prej, da uredimo nastanitev, se v miru namestimo in se lahko tako jaz osredotočim na tekmovanje. Kot sem že omenil, Jan ponoči rad “poje”, če se razumemo, tako sva se z Nino odločila, da je najbolje, da zakupimo še eno sobo, ki je povezana z mojo, z vrati, da bom lahko jaz ponoči v miru spal. Ta odločitev se je izkazala za zmagovalno, saj sem nadoknadil še za kakšen teden nespanja od doma. Bi rekel da sem se tega seveda jaz spomnil, ampak, ker sem gorenjec in malo bolj ”škrt” po naravi, me je v to prepričala Nina, tako da NINA, HVALA 😀
No pa pojdimo na samo tekmovanje. Kvalifikacije so potekale kot po navadi v petek. Konkurenca je bila zelo dobra, tako da ni bilo heca. Kljub temu sem se odločil da bom izvajal lažjo vajo, saj vem, da lahko ob dobri izvedbi tudi s to vajo pridem v finale. Moram priznati da sem čutil kar precej nervoze pred samim nastopom, saj sem v vseh predhodnih svetovnih pokalih letos, v kvalifikacijah naredil veliko napako, ter tako ostal brez finala. Tako da sem sam nastop tudi zaradi tega začel zelo nervozno. Roke so se mi tresle, in pri tretetjem element (wu nazaj) sem skoraj padel z orodja. Manjkalo je zelo malo in bi se mi sanje po finalu zaključile tako, kot na vseh ostalih svetovnih pokalih letos. Uspel sem iz sebe iztisniti zadnje atome moči, se rešiti iz težave, ter vsaj približno solidno odtelovaditi do konca. Ocena 13.900 je pomenila da bom moral čakati do zadnjega tekmovalca, ali sem se uvrstil v finale, ali ne… “Joj kaj mi je bilo tega treba. A nisem mogel naredit tako kot je treba in si zagotoviti mirno finale!” to so besede, ki sem si jih ponavljal med čakanjem na razplet. Na mojo srečo so nekateri tekmovalci naredili napake in sem si na koncu skupaj z nizozemcem delil 5 oceno kvalifikacij. Izgleda kot suverena uvrstitev v finale, ampak verjemite mi da ni bilo tako, če ne drugega, sem zaradi tega dobil še nekaj dodatnih sivih las na glavi (smeh).
Časa za počitek ni bilo velik, že naslednje popoldne je sledilo finale. Kot ponavadi sem imel malo preveč adrenalina po petkovih kvalifikacjah, tako da je bila noč malo krajša. Kakšna urica spanca manj, moram priznati da me ni motile preveč, saj je bilo zadovoljstvo z uvrstitvijo v finale večje.
Finale, je vedno zgodba zase. Lahko še tako dobro tekmuješ v kvalifikacijah, pa potem v finalu narediš napako in vse skupaj izpade kot slaba tekma. Sam sem si želel nekaj drugega, želel sem si medalje pred domačim občinstvom, sem se tudi seveda zavedal, da bo treba narediti v finalu težjo vajo, kot v kvalifikacijah, predvsem pa veliiiko lepše in bolje. Imel sem kar nekaj močnih konkurentov, med drugim tudi svetovnega, olimpijskega in nevem kolikokrat že, evropskega prvaka Krisztiana Berkija. To je telovadec, ki velja za skoraj nepremagljivega, saj redko dela napake, je zelo zanesljiv in stabilen. Vlogo favorite, neglede na to, da tekmujem pred domačim občinstvom, tako prepustil Berkiju. Kar pa seveda ne pomeni da sem vrgel puško v koruzo, zavedal sem se, da ga ob zelo dobri izvedbi lahko ogrozim na prvem mestu.
Žreb mi je v finalu določil štartno mesto šest. Kar dobra pozicija. Kar nekaj telovadcev, ki so moji neposredni tekmeci gre pred menoj, med drugim tudi Krisztian. Same priprave na nastop so potekale normalno, v ogrevalni dvorani sem preizkusil vse elemente. Nervoza se je stopnjevala, bližal se je vstop v dvorano, finalisti stojimo, da nas pokličejo pred sodnike, drug, drugemu zaželimo srečo in odkorakamo. Ko nas komentator predstavlja, dobi vsak tekmovalec lep aplaz, zelo športno. Potem pa zaslišim svoje ime, dvignem roke, se predstavim gledalcem, in res neverjetno, kot da bi bil na kakšni nogometni ali pa rokometni tekmi, dvorana mi nameni res ogromen aplavz. Priznam da sem dobil kurjo polt, istočasno se zavem, da sedaj gre pa zares.
Tekmovalci pred menoj nastopajo mešano, nekateri dobro, drugi slabo, sam osebno z nestrpnostjo čakam nastop Krisztiana, z mislimi pa sem tudi že pri svojem nastopu. Ko Kriszrian Berki najavi vajo, kot četrti finalist, ga seveda z zanimanjem spremljam. Pri drugem element naredi malo napakico, sam si rečem, hmm, mogoče je pa danes premagljiv, nato naredi še malo napakico pri še enem element, ponovno si rečem, “ma zakaj pa ne danes”, nato pa pri seskoku ne naredi obrata, kar pomeni znižanje izhodiščne ocene. Takrat sem res začutil, da bi to lahko bil moj dan. V glavo mi je priletela misel “Sašo samo ne ga srat”
V glavi na hitro ponovim začetek vaje, se pripravim, globoko vdihnem in izdihnem, najavim svojo vajo sodnikom, sedaj gre zares.
Vajo sem začel odločno, res sem imel željo danes stati na najvišji stopnički. To se je tudi videlo med samo vajo, saj sem elemente izvajal odločno, napadalno brez večjih napak. Ali mi bo resnično uspelo, sem pomislil, trudim se obdržati koncentracijo še za zadnje elemente, in DA izpeljem jih odlično, kakšno olajšanje! Ko zaključim vajo, ko vem da je bila dobro izpeljana, da bom verjetno prevzel vodstvo in da me bo do konca tekmovanja težko še kdo premagal, to so občutki, ki jih težko spravim v besede. Hostesa me odpelje na stol kjer čakam svojo oceno. 14.900!!! JAAAA, prvo mesto. Neverjeten občutek! To so trenutki, za katere vsak športnik trdo dela celotno življenje in ko se ti uresničijo, se iz srca odvali velik kamen, ne kamen, kar skala!
Od takrat naprej se je vse odvijalo zelo hitro, od vaje do ocene, do sprejemanja čestitk, novinarji in že je bila tukaj podelitev. Slovenec Sašo Bertoncelj, ujet med dva madžarskima telovadcema, na drugem mestu Zoltan Kallai, na tretjem pa Krisztian Berki. Neverjetno. Na koncu vsega ko stopim na zmagovalno stopničko, pa še prejemanje penine in rokovanje s predsednika uprave BTC, mojim zvestim pokroviteljem že vrsto let. Nepozabno!
Evo takole nekako je izgledal Svetovni pokal v špotni gimnastiki skozi moje subjektivne oči. Da ne pozabim da je bilo lepo, ko lahkzo vse te občutke takoj, na samem mestu dogajanja proslaviš s svojimi najbližjimi, svojo družino, prijatelji… Kratko in jedrnato z eno besedo, NEPOZABNO!

 

No Comments

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.