Blog

Svetovni pokal Osijek

  |   Sport   |   No comment

Na tekmovanje za svetovni pokal v Osijek sem pripotoval kot zmagovalec predhodnega svetovnega pokala v Kopru. Moram priznati da je kar lep občutek, ko že skoraj en teden po zadnji tekmi še vedno prejemaš čestitke. Verjetno je k temu pripomoglo da sem uspel v direktnemu dvoboju v finalu prvič premagati velikega Krisztiana Berkija 🙂 To je tistega Berkija, ki je na konju z ročaji v zadnjem desetletju osvojil že vse kar se osvojiti da. Ja, ja, samo povem, da boste lažje razumeli zakaj sem tudi sam tako ponosen na to zmago.

Ampak pustimo sedaj Koper tam kjer je, v zgodovini in se raje posvetimo naslednji postojanki in to je svetovni pokal v Osijeku. Počutje pred samimi kvalifikacijami je bilo zelo dobro. S Sebastijanom sva se dan pred tem pogovarjala s katero vajo naj se “zapodim” v kvalifikacijah. Pogovor je bil kratek, jaz sem predlagal lažjo vajo, da bi imel več možnosti za zanesljivo izvedbo, Sebastijan pa je samo kratko odgovoril “meni je vseeno, samo lepo naredi” (smeh). In kaj naj rečem njegova logika je prava.

Tako sem se kvalifikacij lotil z lažjo vajo, jo solidno naredil, verjetno ne ravno tako dobro kot si je Sebastijan želel, ampak še vedno dovolj dobro za zanesljivo uvrstitev v finale. Wuhuu. Kaj naj rečem, za sabo imam že res ogromno tekmovanj za svetovni pokal, ogromno uvrstitev v finale, pa se še vedno vsake izredno veselim. Še vedno je prisoten adrenalin tako pred tekmo, kot tudi po njej. Seveda zaradi adrenalina ponavadi tudi noč po kvalifikacijah bolj slabo spim, ampak nima veze, finale je tu!

Sedaj pa je potrebno glavo usmeriti na finalni nastop. Že od samega začetka mi je bilo jasno, da bom izvajal vajo z izhodiščno oceno 6.1 točke, to je vaja s katero sem zmagal v Kopru. Moram priznat da mi je tudi samozavest kar zrasla po nastopu v Kopru. Res zanimivo, kako človeško telo deluje. Včasih potrebuješ samo en dober nastop, kot je bil moj v kopru, da se počutiš odlično in samozavestno. In to verjamem da ni tako samo v športu ampak tudi na drugih področjih v življenju.

Ampak pustimo sedaj to, o tem kdaj drugič. Tukaj smo zaradi finalnega nastopa na zadnji tekmi za svetovni pokal v Osijeku. Kot sem že omenil se počutim odlično, napetost je seveda prisotna, ampak vmes, ko se ogrevam za svoj nastop, se kar malo zamislim in vprašam “ali res nisem nič nervozen? Ali je to sploh ok?” Hmm kaj pa vem, to bo moral kakšen strokovnjak povedati. Meni je bilo v tistem trenutku super. V dvorani se je vrtela v ozadju glasba, katera pesem je bila se zdajle ne spomnim več, ampak samo vem da sem si jo prepeval v glavi in tleskal s prsti, ko sem čakal v vrsti da tudi sam skočim na konja z ročaji in pričnem z ogrevanjem. In tukaj se ponovno vprašam “zakaj sem danes tako sproščen?” Res priznam da sem se prav to vprašal. Ker mi je bilo to malo čudno, sem sam sebi rekel da naj se zberem in osredotočim na tekmo.

In ko smo pri tekmi. Nimam besed. Žreb me je določil da nastopim kot zadnji, kar tudi ni tako slabo, razen če se odvija takšna tekma kot je bila danes. Sotekmovalci so eden za drugim delali velike napake. Res neverjetno, do mojega nastopa sta svojo vajo opravila le dva tekmovalca in še to ne prav prepričljivo. Čutiti je bilo nervozo v zraku, ampak sam sem se še vedno počutil odlično. Prepričan sem bil da je to danes moj dan. Dan ko bom slavil na drugi zaporedni tekmi ta svetovni pokal.

In tukaj je, prišel je moj nastop. S Sebastijanom pripravljava konja z ročaji in ko zaključiva s pripravo mi Sebastijan reče “Sašo samo na polno!” Moram priznati da mi je bral misli, saj sem ravno to imel namen narediti. Najavm vajo sodnikom, se postavil pred konja, globoko vdihnem in izdihnem in si rečem “še zadnjič v tem delu sezone, ajde zdej, na polno!” in pričnem z vajo. Občutek je odličen, tempo imam dober, res super, dokler ne pride kot strela iz jasnega trenutek neprevidnosti in napaka pri drugem elementu. Le malo sem slabo prijel ročaj, izgubil oporo in že sem bil ma tleh… Kdor malo pozna gimnastiko, ve da ko enkrat padeš iz orodja, je zgodba zaključena. Možnosti za medaljo so izginile tako hitro kot je prišel moj padec. Ampak tukaj ni še konec. Potrebno je vajo še nadaljevati. Ja res je, prav ste prebrali, kljub temu da že veš da si izgubil vse možnosti za dober rezultat, se je potrebno zbrati in odtekmovati do konca. Tukaj pa ne gre več samo za rezultat, ampak za zgled, za to, kakšen športnik si, ter kot kakšen karakter se pokažeš ko narediš napako. In tako sem tudi jaz, namazal roke z magnezijo, vzel trenutek za razmislek skočil na konja in dokončal svojo vajo. Priznam, takrat ko sem moral ponovno na konja, po padcu, mi res ni bilo lahko, saj sem se zavedal da je vsega konec, da je želja po dvojni zmagi splavala po vodi, da je tista samozavest ki me je navdajala pred tem skoraj izginila, počutiš se poraženega. Tako je to v športu v nekaj trenutkih prideš malo bolj grdo rečeno od junaka do bedaka. Ampak nič ne dé, že večkrat sem bil ta “bedak”, ki je potem postal nazaj “junak”. In ravno zato je gimnastika tako zanima, ker nasprotno od prepričanja mnogih ni dolgočasna. Ampak to je že zgodba za kdaj drugič.

No Comments

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.