Blog

In poletje je tu – 1.del

  |   Sport   |   No comment

Joooj, to pa je trajalo čisto predolgo, da sem se oglasil z novim blog zapisom. Kako čas leti, ko si na dopustu in nato, ko se vrneš v dvorano in se začneš pripravljati na pomemben del sezone, ki se začne s koncem meseca avgusta. Moram vam povedati, da imam pripravljenega toliko zanimivega “materiala” za vas, da sem se odločil in bom tokratni blog napisal kar v treh delih. Prvi danes, druge dva pa v naslednjih tednih. No sedaj pa k bistvu. Kje smo ostali? Aha, Svetovni pokal Osijek. No pa začnimo…

Zadnje tekmovanje za svetovni pokal v Osijeku je zaključeno. Občutki prvega dela sezone so mešani. Čas je za kratko analizo. Ker sem se v pripravljalnem obdobju lotil snemanja oddaje Masterchef, sem se zavedal da bom ob začetku tekmovalne sezone malo “trpel”, saj je bilo časovno zelo težko vse uskladiti. To se je na prvih tekmovanjih tudi poznalo s slabšimi predstavami. Vse skupaj pa se je v drugem delu začelo sestavljati v precej lepšo sliko. Prvo je bila to ponovna uvrstitev med najboljših osem tekmovalcev na konju z ročaji v evropi, potem pa na svetovnem pokalu v Kopru, še malo senzacionalna zmaga, ki je bila še toliko slajša, saj sem prvič v karieri uspel premagati Krisztijana Berkija, olimpijskega, večkratnega svetovnega in evropskega prvaka na konju z ročaji. Res fenomenalno. Takoj za tem se mi je na svetovnem pokalu v Osijeku nasmihala nova zmaga, vendar tokrat sem napako naredil sam in se moral zadovoljiti s petim mestom. Ko pogledam celotno sliko moram biti kar zadovoljen. Nekaj napak preveč se mi je zgodilo, ampak to je šport, zaradi tega je vse skupaj še toliko bolj zanimivo 🙂

Sedaj pa dopust! Kaj je že to? Tako nekako sem se letos spraševal že kar nekaj časa, saj razen dveh dni, ki smo jih z Janom in Nino preživeli v Grazu, nisem imel dopusta od lanskega meseca julija. Zaradi tega je bil že resno skrajni čas, da odklopim možgane in se malo spočijem. Sej razumete, nisem več star dvajset let (smeh). Trenirati moram z glavo in to ne mislim z glavo skozi zid (smeh). Letošnje leto je bilo kar naporno, sezono sem imel zelo dolgo, saj so se tekmovanja za svetovni pokal zaradi manjše spremembe, odvijala skoraj brez predaha, potem pa sem se odločil še sodelovati v oddaji MasterChef, ki mi je roko na srce dala ogromno izkušenj, znanja, zabave in novih poznanstev, ampak mi istočasno vzelo v mesecu januarju in februarju vsako sekundo prostega časa, kar se je začelo ob koncu poznati, na srečo ne pri rezultatih 🙂 Hmm zdaj ko pišem, sem razmišljal, da je mogoče to recept za dobre rezultate, da moram imeti že vsega vrh glave, potem sem najboljši… (smeh) Rajši ne bom razmišljal preveč, ker če se motim, je druga opcija poškodba:)

Letos bomo glavni dopust preživeli na otoku Murter. Meni se zdi super, odličen kraj za odklop in sprostitev. Nazadnje sva bila z Nino tukaj leta 2015 in je bilo odlično. Je pa res da sva bila takrat še brez budlike in živega pedometra, kot mu v hecu jaz pravim, imenovanega Jan (smeh). Malo heca, ampak je pa res, da sva takrat dopust preživljala absolutno drugače. Ne bom rekel da se včasih ne ozreva nazaj in se vprašava, kje so že tisti mirni časi, ko sva v miru pojedla zajtrk, lahko malo poležala v postelji, če nama je pasalo… Ahh, ampak jih nebi nikoli zamenjal za večkratno vstajanje sredi noči, hitro basanje hrane v sebe pri zajtrku, ker se bo drugače ,zaradi dolgčasa prižgala Janova sirena (smeh). Ja, to so te lepi trenutki (smeh). Zdaj pa res, šalo na stran, komaj sem čakal, no, oba sva komaj čakala, da odidemo na Murter, saj bomo po moji dolgi sezoni, lahko končno malo skupaj. Priznam, da sem to, že kar malo pogrešal. Moj ritem je v sezoni kar hud, tako da sem zaradi vseh obveznosti premalo doma, kar seveda pomeni veliko časa od družine, ki jo po določenem času začneš pogrešati.

Privoščili smo si dobrih deset dni oddiha. Nina in Jan sta na Murter odrinila že nekaj dni pred mano, v izvidnico (smeh). Malo se hecam, ampak resnica je, da je imela možnost da preživi z Janom, še kakšen dan na morju s svojo mami Dragico. Tako sta bila, do takrat, ko sem jaz prišel na morje že čista “domačina”. Ko sem jaz prišel sta imela že svoj sistem. Jutranji hitri zajtrk za Jana, kateremu je sledil sprehod do centra Murterja, do pekarne po svež kruh, v trgovino, v nabavo za kosilo in malice, ter kavica v sosednjem lokalu, ki je bil povezan tudi z igrali za najmlajše, kar je bilo idealno. Potem je sledil krajši počitek in kuhanje kosila. Pri kosilih sva si kar vzela svoj čas, saj sva skuhala kar nekaj zanimivih jedi, katerih recepte bom še objavil. Naj samo povem, da lačni definitivno nismo bili. Po kosilu smo jo ponavadi smuknili na plažo, kjer smo uživali, se kopali, sončili, senčili, vse kar spade zraven. No, jaz in Jan sva se kopala, Nini je bila voda premrzla, saj ni imela 30 stopinj, tako da naju je bolj spremljala iz obale (smeh).

Zvečer če nisva bila že malo preveč zmatrana, pa smo šli na kakšen sprehod po mestu, in obvezne palačinke s čokolado, ali pa marmelado, za vse nas tri, joj štiri, ne smem pozabiti Billya :). Kok so bile dobra! Tako nekako je izgledalo večino naših dni. Dolgočasno, si verjetno mislite. No ja, nama je kar prehitro minil vsak dan, tako da, saj veste kaj pravijo: “kar je lepo, hitro mine”.

No vse pa le ni bilo tako dolgočasno. Takšni so bili le dnevi ko smo si privoščili počitek. Ko smo imeli slabo vreme, smo se odpeljali v Zadr in Šibenik, kot pravi turisti, z velikim fotoaparatom okoli vratu. Moram priznati da naju šibenik ponovno ni prepričal. Nevem zakaj, ampak to mesto nama enostavno ni všeč. No ja, ljudje smo si različni. To pa tudi ni še vse. Dobro berite zdaj naprej, ker ne boste verjeli, Nini je uspelo, da me je spravila na najvišji hrib (razgledno točno) na Murteju. Ja, res je! Kdor me pozna, ve da se držim svojih besed in to so: ”grem tja, kamor se lahko z avtom pripeljem”, saj me razumete, imam bolj “kurje nogice” zaradi svojega športa, tako da nisem ravno narejen za hojo (smeh). Pa saj tudi to ni bil ravno Triglav, ampak za nas tri “hribolazce” se je zdelo kot da je. Na koncu se ji moram zahvaliti da me je zvlekla na vrh, saj je bil razgled res fenomenalen. Videli so se kornati, otok Žut, mislim da na drugi strani otok Žirje, in še ogromno manjših otočkov, katerih ne poznam imenov. Res, priporočam vsakemu. Ker, če sem jaz prilezel gor, boste tudi vi!

Kot sem omenil na začetku, sva z Nino že bila nekaj let nazaj tukaj na dopustu. Takrat sva imela s seboj najinega rumenčka (gumenjak) in sva preplula vse otoke v okolici Murterja. Tokrat je ostal čoln na domačem dvorišču, saj bi ga, ker je Jan še premajhen, premalo izkoristila. Ampak vseeno pa nisva mogla iz svoje kože in sva si za eno dobro popoldne, po nekaj minutnem “barantanju” za ceno, sposodila odličen gumenjak, za kratek izlet okoli Murterja. Namen je bil da vidiva, kako bi čoln sprejel Jan. Na najino začudenje, je Jan, takoj ko smo odpeljali iz marine zaspal v nosilki. Res neverjetno, saj smo se peljali tudi skoraj 30 vozlov, on pa je spal kot medved med zimskim spanjem. Tako se je na koncu kratek izlet okoli murterja spremenil v izlet na otok Žut, kjer smo doživeli odlično pogostitev, kar se vidi na slikah, ter nato še hiter skok med kornate, in nazaj na Murter. Prevozili smo približno 50 do 60 milj. In verjemite mi, bil je čisti užitek:)

Takole nakako je izgledal najin dopust, da ne pozabim tudi en ali dvodnevnega obiska Ninine družine, malo sem že pozabil, saj je bilo vse skupaj že na začetku meseca Junija. Sledila je vrnitev v Slovenijo, ki ni bila tako težka, saj nam je tudi doma lepo, tako da smo se tudi tega kar veselili. Tukaj bi se lahko zgodba zaključila, ampak se nam je zgodila še ena dogodivščina, ki ne sme ostati skrita. Kakor veste, sem doma iz Škofje loke, se pravi gorenjec. In, kot se za pravega gorenjca in tudi ponosnega slovenca spodobi, sem želel tankati v sloveniji in ne na hrvaškem. Ja, pač tako sem se odločil. Preračunal sem da imamo bencina nekje do Slovenije in še malo naprej. Tako je tudi bilo. Ko smo čakali na meji, se je prižgala lučka za gorivo. Nisem zganjal neke panike, saj sem vedel da je bencinska črpalka takoj na drugi strani. In res je tudi bila, ampak mi smo se pogovarjali in se zmenili, da se bomo ustavili na naslednji črpalki, ki bo malo večja, da spijemo še eno kavico in peljemo Billy-a (čivava) na sprehod. No vsaj tak je bil načrt… Realnost pa je taka, da od meje pa do avtoceste (več kot 100km) ni bilo nobene črpalke, ki bi bila odprta v nedeljo! Ja, prav ste prebrali! Tako smo se na neki točki odločili in smo se bili prisiljeni obrniti iz naše smeri nazaj proti Novemu mestu, da smo lahko natočili gorivo. Ko smo se približevali bencinski črpalki, nisem vedel, ali se bomo uspeli ali bomo avto porivali do črpalke (smeh). No na srečo nam je uspelo, ampak kako, mi še danes ni jasno, saj ko sem napolnil posodo za gorivo, je pokazalo da sem natočil približno 71 litrov goriva, v posodo ki naj bi držala 70 litrov??? Hvala bogu da imamo Alfo, s tisto znano italijansko pregovorno natančnostjo (smeh). Tako se je naš glavni dopust zaključil z malo adrenalina, na srečo pa ne tudi z malo rekreacije v smislu porivanja avtomobila 🙂

To pa še ni konec poletja. Kot sem na začetku obljubil, ker sem malo zamujal z zapisi, bo tokratni blog sestavljen iz treh delov. V naslednjem, vam malo več povem o tem kako izgledajo moji treningi v pruipravljalni fazi, kakšno je počutje v najtežjem delu priprav, kaj me čaka v jesenskem tekmovalnem delu, ter kaj smo kaj počeli v Poreču, kjer imamo kamp prikolico, ter seveda, kot obljubljeno, bom malo napisal tudi o tem, kaj smo kaj dobrega skuhali 🙂 Se vidimooo

No Comments

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.